Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Ezrova knjiga (Ezr)

Ezr, 9. poglavje

¹ Torej koa[Leta 457 pr. Kr.] so bile te stvari narejene, so prišli k meni princi, rekoč: »Izraelsko ljudstvo, duhovniki in Lévijevci se [še] niso oddvojili od ljudstva dežel. Počnejo glede na njihove ogabnosti, celó [ogabnosti] Kánaancev, Hetejcev, Perizéjcev, Jebusejcev, Amóncev, Moábcev, Egipčanov in Amoréjcev. ² Kajti vzeli so izmed njihovih hčerá zase in za svoje sinove, tako da se je svéto seme pomešalo z ljudstvom teh dežel. Da, roka princev in vladarjev je bila vodilna v tem prestopku.« ³ Ko sem slišal to stvar, sem pretrgal svoje ogrinjalo in svoj plašč in si pulil lase svoje glave in iz svoje brade ter se osupel usedel. ⁴ Potem so bili zbrani k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga zaradi prestopka tistih, ki so bili odvedeni proč; in osupel sem sedel do večerne daritve.b[Do časa po sončnem zahodu.]

⁵ Ob večerni daritvi pa sem se dvignil od svoje potrtostic[potrtosti: ali, stiske.] in s svojo pretrgano obleko in ogrinjalom padel na svoja kolena in razprostrl svoje roke h Gospodu, svojemu Bogu ⁶ in rekel: »Oh moj Bog, osramočen sem in zardevam, da bi dvignil svoj obraz k tebi, moj Bog. Kajti naše krivičnosti so narasle nad našo glavo in našd[naš…: ali, naša krivda je zrasla.] prestopek je zrasel do nebes. ⁷ Od dni svojih očetov smo bili v velikem prestopku do tega dne in zaradi svojih krivičnosti smo bili mi, naši kralji in naši duhovniki izročeni v roko kraljev dežel, meču, ujetništvu, plenu in zmedenosti obraza, kakor je to ta dan. ⁸ Sedaj je bila za kratek čase[čas: hebr. trenutek.] milost pokazana od Gospoda, našega Boga, da nam pusti ostanek, da pobegne in da nam da klinf[klin…: ali, buciko; to je, stalno in zanesljivo bivališče.] na njegovem svétem prostoru, da nam naš Bog lahko razsvetli naše oči in nam da majhno poživitev v naše suženjstvo. ⁹ Kajti bili smo sužnji, vendar nas Bog v našem suženjstvu ni zapustil, temveč je k nam razširil usmiljenje v očeh perzijskih kraljev, da nam da poživitev, da postavimo hišo našega Boga, da popravimog[popravimo: hebr. postavimo.] njena opustošenja in da nam da zid v Judu in v Jeruzalemu. ¹⁰ In sedaj, oh naš Bog, kaj bomo rekli po tem? Kajti zapustili smo tvoje zapovedi, ¹¹ ki si nam jih zapovedal po svojihh[svojih…: hebr. roki svojih služabnikov prerokov.] služabnikih prerokih, rekoč:1[2 Mz 23,32; 5 Mz 7,3] ›Dežela, v katero greste, da jo posedete, je nečista dežela z nečistostjo ljudstva dežel, z njihovimi ogabnostmi, ki so jih napolnili od enegai[enega…: hebr. ust do ust.] konca do drugega s svojo nečistostjo. ¹² Zdaj torej ne dajajte svojih hčerá njihovim sinovom niti ne jemljite njihovih hčerá [za] svoje sinove niti ne iščite njihovega miru ali njihovega premoženja na veke, da boste lahko močni in jedli dobro od dežele in jo zapustili v dediščino svojim otrokom na veke.‹ ¹³ Po vsem tem, kar je prišlo nad nas zaradi naših zlih dejanj in zaradi našega velikega prestopka, glede na to, da nasj[manj…: hebr. je naš Bog naše krivičnosti zadržal spodaj in nam dal.] je naš Bog manj kaznoval, kakor zaslužijo naše krivičnosti in nam dal takšno osvoboditev, kakor je ta, ¹⁴ ali naj bi ponovno prelomili tvoje zapovedi in se pridružili v sorodstvo z ljudstvom teh ogabnosti? Mar ne boš jezen na nas, dokler nas ne použiješ, tako da tukaj ne bi bilo ne ostanka niti pobeglih? ¹⁵ Oh Gospod, Izraelov Bog, ti si pravičen, kajti mi ostajamo, čeprav pobegli, kakor je to ta dan. Glej, mi smo pred teboj v svojih prestopkih, kajti zaradi tega ne moremo stati pred teboj.«