Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Druga Mojzesova knjiga (Eksodus) (2 Mz)

2 Mz, 10. poglavje

¹ Gospod je rekel Mojzesu: »Pojdi noter k faraonu, kajti zakrknil1[2 Mz 4,21] sem njegovo srce in srce njegovih služabnikov, da lahko ta svoja znamenja pokažem pred njim, ² in da ti lahko poveš v ušesa svojih sinov in sinov svojih sinov, kakšne stvari sem storil v Egiptu in moja znamenja, ki sem jih storil med njimi, da boste lahko spoznali, kako [to], da sem jaz Gospod.« ³ Mojzes in Aron sta vstopila k faraonu ter mu rekla: »Tako govori Gospod, Bog Hebrejcev: ›Doklej boš odklanjal, da se ponižaš pred menoj? Pusti moje ljudstvo oditi, da mi bodo lahko služili. ⁴ Ali pa, če odkloniš, da pustiš moje ljudstvo oditi, glej, bom jutri v tvojo pokrajino privedel leteče kobilice.2[[Raz 9,3]] ⁵ Pokrile bodo obličjea[obličje: hebr. oko.] zemlje, da nekdo ne bo mogel videti zemlje. Pojedle bodo preostanek tega, kar je ušlo, kar vam ostaja od toče in pojedle bodo vsako drevo, ki vam raste zunaj polja. ⁶ Napolnile bodo tvoje hiše in hiše vseh tvojih služabnikov in hiše vseh Egipčanov, kar niti tvoji očetje niti očetje tvojih očetov niso videli od dneva, ko so bili na zemlji, do današnjega dne.‹« In obrnil se je ter odšel ven od faraona. ⁷ Faraonovi služabniki so mu rekli: »Doklej nam bo ta človek zanka? Pusti ljudi oditi, da bodo lahko služili Gospodu, svojemu Bogu. Mar še ne veš, da je Egipt uničen?« ⁸ Mojzes in Aron sta bila ponovno privedena k faraonu. Rekel jima je: »Pojdite, služite Gospodu, svojemu Bogu, toda kdob[kdo…: hebr. kdo in kdo itd.] so tisti, ki bodo šli?« ⁹ Mojzes je rekel: »Šli bomo s svojimi mladimi in s svojimi starimi, s svojimi sinovi in s svojimi hčeràmi in s svojimi tropi in s svojimi čredami bomo šli, kajti imeti moramo praznik Gospodu.« ¹⁰ Rekel jima je: »Naj bo Gospod tako z vami, kakor bom jaz pustil oditi vam in vašim malčkom. Glejta na to, kajti zlo je pred vami. ¹¹ Ne tako. Pojdite sedaj vi, ki ste možje in služite Gospodu, kajti to ste si želeli.« In izgnana sta bila izpred faraonove prisotnosti.

¹² Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni svojo roko nad egiptovsko deželo zaradi letečih kobilic, da bodo lahko prišle nad egiptovsko deželo in pojedle vsako zemeljsko zelišče, celó vse, kar je pustila toča.« ¹³ Mojzes je iztegnil svojo palico nad egiptovsko deželo in Gospod je ves ta dan prinašal vzhodnik nad deželo in vso to noč, in ko je bilo jutro, je vzhodnik prinesel leteče kobilice. ¹⁴ Leteče kobilice so se dvignile nad vso egiptovsko deželo in počivale po vseh egiptovskih pokrajinah. Bile so zelo nadležne. Pred njimi ni bilo takšnih letečih kobilic kakor te niti takšnih ne bo za njimi. ¹⁵ Kajti pokrile so obličje celotne zemlje, tako da je bila dežela zatemnjena. Pojedle so vsako zelišče dežele in ves sad dreves, ki jih je pustila toča. Niti ena zelena stvar ni preostala na drevesih ali na poljskih zeliščih po vsej egiptovski deželi.

¹⁶ Potem je faraon v naglici dalc[dal…: hebr. hitel, da pokliče.] poklicati Mojzesa in Arona ter rekel: »Grešil sem zoper Gospoda, vašega Boga in zoper vaju. ¹⁷ Zdaj torej oprostita, prosim vaju, moj greh, samo še tokrat in rotita Gospoda, svojega Boga, da mi lahko odvzame samo to smrt.« ¹⁸ In odšel je ven od faraona in rotil Gospoda. ¹⁹ § Gospod je [veter] obrnil [v] mogočen močan zahodnik, ki je odnesel leteče kobilice in jih vrgeld[vrgel: hebr. privezal.] v Rdeče morje. Tam ni ostala niti ena leteča kobilica po vseh egiptovskih pokrajinah. ²⁰ Toda Gospod je zakrknil faraonovo srce, tako da ta ni hotel pustiti Izraelovih otrók oditi.

²¹ Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni svojo roko proti nebu, da bo lahko tam temà nad egiptovsko deželo, celóe[celó…: hebr. da nekdo lahko čuti temo.] temà, ki se jo bo lahko čutilo.« ²² Mojzes je iztegnil svojo roko proti nebu in tri dni je bila gosta temà po vsej egiptovski deželi. ²³ Drug drugega niso videli niti tri dni ni nihče vstal iz svojega kraja, toda vsi Izraelovi otroci so imeli v svojih prebivališčih svetlobo.

²⁴ Faraon je klical k Mojzesu ter rekel: »Pojdite, služite Gospodu. Samo vaši tropi in vaše črede naj ostanejo; naj gredo z vami tudi vaši malčki.« ²⁵ Mojzes je rekel: »Morašf[Moraš…: hebr. V naše roke moraš.] nam dati tudi klavne daritve in žgalne daritve, da bomo lahko žrtvovali Gospodu, svojemu Bogu. ²⁶ Tudi naša živina bo šla z nami. Niti kopito ne bo ostalo zadaj, kajti od nje moramo vzeti, da služimo Gospodu, svojemu Bogu in ne vemo s čim moramo služiti Gospodu, dokler ne pridemo tja.«

²⁷ Toda Gospod je zakrknil faraonovo srce in ta jim ni hotel pustiti oditi. ²⁸ Faraon mu je rekel: »Spravi se od mene, pazi se, da ne vidiš več mojega obraza, kajti na ta dan, [ko] zagledaš moj obraz, boš umrl.« ²⁹ Mojzes je rekel: »Dobro si govoril, tvojega obraza ne bom več ponovno videl.«