Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Peta Mojzesova knjiga (Devteronomij) (5 Mz)

5 Mz, 32. poglavje

¹ »Prisluhnite, oh ve nebesa, jaz pa bom govoril in zemlja [naj] sliši besede mojih ust. ² Moj nauk bo kapljal kakor dež, moj govor bo rosil kakor rosa, kakor dežek na nežno zelišče in kakor nalivi na travo, ³ ker bom razglašal Gospodovo ime. Veličino pripišite našemu Bogu. ⁴ On je Skala, njegovo delo je popolno, kajti vse njegove poti so sodba. Bog resnice in brez krivičnosti, pravičen in iskren je on. ⁵ Izpridilia[Izpridili…: hebr. Sebi je pokvaril.] so se, njihovb[njihov…: hebr. da niso njegovi otroci, to je njihov madež.] madež ni madež njegovih otrók. Sprevržen in sprijen rod so. ⁶ Ali tako poplačate Gospodu, oh nespametno in ne-modro ljudstvo? Mar ni on tvoj oče, ki te je kupil? Mar te ni on naredil in te postavil?

⁷ Spomni se dni od davnine, preudari leta mnogihc[mnogih…: hebr. rodov in rodov.] rodov. Vprašaj svojega očeta in ti bo pokazal, svoje starešine in ti bodo povedali. ⁸ Ko je Najvišji narodom razdelil njihovo dediščino, ko je ločil Adamove sinove, je ljudstvu postavil meje, glede na število Izraelovih otrók. ⁹ Kajti Gospodov delež je njegovo ljudstvo; Jakob je žrebd[žreb: hebr. vrvica.] njegove dediščine. ¹⁰ Našel ga je v zapuščeni deželi in v opustošeni, tuleči divjini. Vodile[Vodil: ali, Obkrožal.] ga je naokrog, poučeval ga je, ga varoval kakor punčico svojega očesa. ¹¹ Kakor orlica spodbuja svoje gnezdo, frfota nad svojimi mladiči, široko razširja svoje peruti, jih jemlje in nosi na svojih perutih, ¹² tako ga je Gospod sam vodil in tam z njim ni bilo tujega boga. ¹³ Dal mu je jahati na visokih krajih zemlje, da bi lahko jedel donos od polj in storil mu je, da sesa med iz skale in olje iz kremenčeve skale, ¹⁴ maslo goveda in mleko ovc, s tolščo jagnjet in ovni bašánske pasme in koze, z najbogatejšo notranjostjo zrna in pil si čisto kri grozdnih jagod.

¹⁵ Toda Ješurún se je odebelil in brcal. Postal si debel, postal si gost, pokrit si z maščobo. Potem je zapustil Boga, ki ga je naredil in preziral Skalo svoje rešitve. ¹⁶ S tujimi bogovi so ga dražili do ljubosumnosti, z ogabnostmi so ga izzivali k jezi. ¹⁷ Žrtvovali so hudičem,f[hudičem…: hebr. demonom.] neg[ne…: ali, ki niso bili Bog.] pa Bogu, bogovom, ki jih niso poznali, novim bogovom, ki so se na novo pojavili, ki se jih vaši očetje niso bali. ¹⁸ Nisi mislil na Skalo, ki te je spočela in pozabil si Boga, ki te je oblikoval.

¹⁹ Ko je Gospod to videl, jih je zaničeval,h[zaničeval: ali, preziral.] ker so ga njegovi sinovi in njegove hčere jezili. ²⁰ Rekel je: ›Svoj obraz bom skril pred njimi. Videl bom kakšen bo njihov konec, kajti zelo kljubovalen rod so, otroci, v katerih ni vere. ²¹ Ganili so me do ljubosumja s tem, kar ni Bog; s svojimi ničevostmi so me izzivali k jezi. Do ljubosumja jih bom1[Rim 10,19] ganil s tistimi, ki niso ljudstvo; k jezi jih bom izzival z nespametnim narodom. ²² Kajti v moji jezi je vžgan ogenj in gorel boi[bo: ali, je.] do najnižjega podzemlja in použil boj[bo: ali, je.] zemljo z njenim narastom in vžgal bo temelje gorá. ²³ Nanje bom nakopičil vragolije, na njih bom potrošil svoje puščice. ²⁴ Izčrpani bodo z lakoto in požrti z gorečok[gorečo…: hebr. gorečim ogljem.] vročino in z grenkim uničenjem. Nadnje bom poslal tudi zobe zveri, s strupom kač, [ki se plazijo po] prahu. ²⁵ Meč zunaj in strahota znotrajl[znotraj: hebr. iz sob.] bo uničilam[uničila: hebr. oropala.] tako mladeniča kot devico, tudi dojenčka z možem sivih las.‹

²⁶ Rekel sem: ›Razkropil jih bom v kote in storil bom, da spomin nanje zbledi izmed ljudi. ²⁷ Mar ni bilo, da sem se bal sovražnikovega besa, da se ne bi njihovi nasprotniki čudno obnašali in da ne bi rekli: ›Našan[Naša…: ali, To je storila naša visoka roka in ne Gospodova.] roka je visoko in Gospod ni storil vsega tega.‹‹ ²⁸ Kajti oni so narod brez preudarnosti niti ni nobenega razumevanja v njih. ²⁹ Oh, da bi bili modri, da bi to razumeli, da bi preudarili svoj zadnji konec! ³⁰ Kako bi jih eden2[Joz 23,10] pregnal tisoč in bi jih dva pognala deset tisoč v beg, razen, da jih je njihova Skala prodala in jih je Gospod izročil? ³¹ Kajti njihova skala ni kakor naša Skala, celo sami naši sovražniki so sodniki. ³² Kajti njihova trta je izo[iz…: ali, slabše kakor sódomska trta.] sódomske trte in iz gomórskih polj. Njihovo grozdje je grozdje žolča, njihovi grozdi so grenki. ³³ Njihovo vino je strup zmajev in krut strup kober. ³⁴ Mar ni to prihranjeno v shrambi z menoj in zapečateno med mojimi zakladi? ³⁵ Meni pripada maščevanje in povračilo. Njihovo stopalo bo zdrsnilo ob pravem času, kajti dan njihove katastrofe je pri roki in stvari, ki bodo prišle nadnje, hitijo.3[[Nah 1,2]; [Rim 12,19]; [Heb 10,30]; [Raz 6,10]] ³⁶ Kajti Gospod bo sodil svoje ljudstvo in se pokesal zaradi svojih služabnikov, ko vidi, da je njihova močp[moč: hebr. roka.] odšla in tam ni nikogar zaprtega ali preostalega. ³⁷ Rekel bo: ›Kje so njihovi bogovi, njihova skala, v katero so zaupali, ³⁸ ki so jedli tolščo svojih klavnih daritev in pili vino svojih pitnih daritev? Naj vstanejo in vam pomagajo in bodo vašaq[vaša…: hebr. skrivanje za vas.] zaščita.

³⁹ Poglej sedaj, da sem jaz, celó jaz sam ta in tukaj ni boga z menoj. Jaz4[1 Sam 2,6] ubijam in jaz oživljam; jaz ranim in jaz ozdravljam. Niti tam ni nobenega, ki lahko osvobodi iz moje roke. ⁴⁰ Kajti svojo roko dvignem do nebes in rečem: ›Jaz živim na veke.‹ ⁴¹ Če nabrusim svoj lesketajoči meč in moja roka zgrabi sodbo, bom povrnil maščevanje svojim sovražnikom in nagradil tiste, ki me sovražijo. ⁴² Svoje puščice bom opijanil s krvjo in moj meč bo žrl meso in to s krvjo umorjenih in ujetnikov, od začetka maščevanj nad sovražnikom.‹ ⁴³ Veseliter[Veselite…: ali, Hvalite njegovo ljudstvo, vi narodi, ali, Pôjte vi.] se, oh vi5[Rim 15,10] narodi, z njegovim ljudstvom, kajti maščeval bo kri svojih služabnikov in povrnil bo maščevanje svojim nasprotnikom in usmiljen bo do svoje dežele in do svojega ljudstva.«

⁴⁴ Mojzes je prišel in vse besede te pesmi spregovoril v ušesa ljudstva, on in Nunov sin Hošéa.s[Hošéa: ali, Józue.] ⁴⁵ Mojzes je končal govorjenje vseh teh besed vsemu Izraelu. ⁴⁶ Rekel jim je: »Nastavite6[5 Mz 6,6; 5 Mz 11,18] svoja srca k vsem besedam, ki jih ta dan pričujem med vami, ki jih boste zapovedali svojim otrokom, da jih obeležujejo, da jih storijo, vse besede te postave. ⁴⁷ Kajti to za vas ni prazna stvar, ker to je vaše življenje in zaradi te stvari boste podaljšali svoje dni v deželi, kamor greste čez Jordan, da jo vzamete v last.« ⁴⁸ Gospod7[4 Mz 27,12] je ta isti dan spregovoril Mojzesu, rekoč: ⁴⁹ »Povzpni se na to gorovje Abarím, na goro Nebó, ki je v deželi Moáb, ki je nasproti Jêrihe in poglej kánaansko deželo, ki jo dajem Izraelovim otrokom v posest. ⁵⁰ Umri na gori, kamor se povzpneš in bodi zbran k svojemu ljudstvu, kakor je tvoj brat Aron8[4 Mz 20,25; 4 Mz 20,28; 4 Mz 33,38] umrl na gori Hor in je bil zbran k svojemu ljudstvu, ⁵¹ ker sta9[4 Mz 20,11-14; 4 Mz 27,14] grešila zoper mene med Izraelovimi otroki pri vodah Meríba [v] Kadešu,t[Meríba [v] Kadešu: ali, prepir pri Kadešu.] v Cinski divjini, ker me nista izkazala svetega v sredi Izraelovih otrók. ⁵² Vendar boš deželo videl pred seboj, toda ne boš šel tja, v deželo, ki sem jo dal Izraelovim otrokom.«