Knjiga sodnikov (Sod)

Sod, 18. poglavje

¹ V tistih1[Sod 17,6; Sod 21,25] dneha[Okoli leta 1406 pr. Kr.] ni bilo kralja v Izraelu in v tistih dneh si je rod Danovcev iskal dediščino, da v njej prebiva, kajti do tistega dne jim vsa njihova dediščina ni pripadla med Izraelovimi rodovi. ² Danovi otroci so od svoje družine poslali pet moških iz svojih pokrajin, junaške možeb[može: hebr. sinove.] iz Core in iz Eštaóla, da hodijo vzdolž dežele in da jo preiščejo. Rekli so jim: »Pojdite, oglejte deželo.« Ko so le-ti prišli do Efrájimskega pogorja, k Mihovi hiši, so se tam nastanili. ³ Ko so bili pri Mihovi hiši, so prepoznali glas mladeniča, Lévijevca. Obrnili so se tja in mu rekli: »Kdo te je privedel sèm? Kaj delaš na tem kraju? In kaj imaš tukaj?« ⁴ Odgovoril jim je: »Tako in tako je Miha postopal z menoj, me najel in sem njegov duhovnik.« ⁵ Rekli so mu: »Prosimo te, vprašaj za nasvet od Boga, da bomo lahko vedeli ali bo naša pot, po kateri gremo, uspešna.« ⁶ Duhovnik jim je rekel: »Pojdite v miru. Vaša pot, po kateri greste, je pred Gospodom.«

⁷ Potem je pet mož odpotovalo in prišlo k Láješuc[Láješu: tudi imenovanemu, Lešem.] in videlo ljudstvo, ki je bilo tam, kako so brezskrbno prebivali po navadi Sidóncev, tiho in varno. Tam v deželi ni bilo naseljencev,d[naseljencev: hebr. posestnika, ali, dediča omejitev.] da bi jih lahko v kakršnikoli stvari osramotili. Bili so daleč od Sidóncev in z nikomer niso imeli nič opraviti. ⁸ Prišli so k svojim bratom do Core in Eštaóla in njihovi bratje so jim rekli: »Kaj pravite?« ⁹ Odgovorili so: »Vstanite, da bomo lahko šli gor zoper njih, kajti videli smo deželo in glejte, ta je zelo dobra. In vi ste mirni? Ne bodite leni, da bi šli in vstopili, da vzamete deželo v last.« ¹⁰ Ko greste, boste prišli k varnemu ljudstvu in k veliki deželi, kajti Bog jo je dal v vaše roke. Prostor, kjer ni pomanjkanja česarkoli, kar je na zemlji.

¹¹ Od tod je odšla družina Danovcev na svojo pot, iz Core in iz Eštaóla, šeststo mož, opasanihe[opasanih: hebr. določenih.] z bojnim orožjem. ¹² Odšli so gor in se utaborili v Kirját Jearímu v Judu. Zato so ta kraj imenovali Mahané Danf[Mahané Dan: hebr. Tabor Danovcev.] do današnjega dne. Glej, ta je poleg Kirját Jearíma. ¹³ Od tam so prešli k Efrájimskemu pogorju in prišli do Mihove hiše.

¹⁴ Potem je pet mož, ki so odšli, da ogledajo deželo Láješ, odgovorilo in reklo svojim bratom: »Ali veste, da so v teh hišah efód, družinski malik, rezana podoba in ulita podoba? Sedaj torej preudarite kaj vam je storiti.« ¹⁵ Obrnili so se tja in prišli do hiše mladeniča, Lévijevca, torej k Mihovi hiši in ga pozdravili.g[pozdravili: hebr. vprašali o miru.] ¹⁶ Šeststo mož, opasanih s svojimi bojnimi orožji, ki so bili izmed Danovih otrók, pa je stalo pri vhodu velikih vrat. ¹⁷ Pet mož, ki so šli, da ogledajo deželo, je odšlo gor in vstopili so tja in vzeli rezano podobo, efód, družinskega malika in ulito podobo. Duhovnik pa je stal na vhodu velikih vrat s šeststotimi možmi, ki so bili opasani z bojnim orožjem. ¹⁸ Ti so odšli v Mihovo hišo in prinesli izrezljano podobo, efód, družinskega malika in ulito podobo. Potem jim je duhovnik rekel: »Kaj počnete?« ¹⁹ Rekli so mu: »Molči, svojo roko položi na svoja usta in pojdi z nami in nam bodi oče in duhovnik. Ali je zate bolje biti duhovnik hiši enega človeka ali da postaneš duhovnik rodu in družini v Izraelu?« ²⁰ Duhovnikovo srce je bilo veselo in vzel je efód, družinskega malika, rezano podobo in odšel v sredo ljudstva. ²¹ Tako so se obrnili in odšli ter predse postavili malčke, živino in vozove.

²² In ko so bili dobro pot od Mihove hiše, so se ljudje, ki so bili v hišah blizu Mihove hiše, zbrali skupaj in dohiteli Danove otroke. ²³ Klicali so k Danovim otrokom. Ti pa so obrnili svoje obraze in Mihu rekli: »Kaj te pesti, da prihajašh[prihajaš…: hebr. si zbran skupaj?] s takšnim spremstvom?« ²⁴ Odgovoril je: »Odvzeli ste moje bogove, ki sem jih naredil in duhovnika ter odšli proč. In kaj še imam? Kaj je to, da mi pravite: ›Kaj te pesti?‹« ²⁵ Danovi otroci so mu rekli: »Tvojega glasu naj ne bo slišati med nami, da ne bi jeznii[jezni: hebr. zagrenjeni.] ljudje stekli nadte in bi izgubil svoje življenje, z življenji svoje družine.« ²⁶ Danovi otroci so odšli svojo pot. Ko je Miha videl, da so bili premočni zanj, se je obrnil in se vrnil nazaj k svoji hiši.

²⁷ Vzeli so stvari, ki jih je naredil Miha in duhovnika, ki ga je imel in prišli k Láješu, k ljudstvu, ki je bilo tiho in varno. Udarili so jih z ostrino meča in mesto zažgali z ognjem. ²⁸ Tam ni bilo nobenega osvoboditelja, ker je bilo daleč od Sidóna in niso imeli opravka s kakršnimkoli človekom. To je bilo v dolini, ki leži pri Bet Rehóbu. In zgradili so mesto ter prebivali v njem. ²⁹ Ime mesta so imenovali Dan, po imenu njihovega očeta Dana, ki je bil rojen Izraelu, vendar je bilo ime mesta2[Joz 19,47] najprej Láješ.

³⁰ Danovi otroci so postavili rezano podobo in Jonatan, sin Geršóma, sinú Manáseja, on in njegovi sinovi so bili duhovniki Danovemu rodu do dneva ujetništva dežele. ³¹ Postavili so si Mihovo rezano podobo, ki jo je naredil, ves ta čas, ko je bila Božja hiša v Šilu.