Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Knjiga sodnikov (Sod)

Sod, 19. poglavje

¹ Pripetilo se je v tistih dneh, ko1[Sod 17,6; Sod 18,1; Sod 21,25] ni bilo kralja v Izraelu, da je bil tam nek Lévijevec, [ki je] začasno prebival na pobočju Efrájimskega pogorja, ki si je vzel priležnicoa[priležnico: hebr. žensko priležnico, ali, ženo priležnico.] iz Judovega Betlehema. ² Njegova priležnica je zoper njega igrala vlačugo in odšla proč od njega, v hišo svojega očeta v Judovem Betlehemu in bila tam celeb[cele: hebr. leto in; hebr. dneve.] štiri mesece. ³ Njen mož je vstal in odšel za njo, da jic[ji…: hebr. govori njenemu srcu.] prijateljsko govori in da jo ponovno privede. S seboj je imel svojega služabnika in nekaj oslov in privedla ga je v hišo svojega očeta. Ko ga je dekletov oče zagledal, se je razveselil, da ga je srečal. ⁴ Njegov tast, dekletov oče, ga je zadržal in z njimi je ostal tri dni. Tako so jedli in pili ter tam prenočevali.

⁵ Pripetilo se je na četrti dan, ko so zgodaj zjutraj vstali, da se je dvignil, da odide. Dekletov oče pa je svojemu zetu rekel: »Potolažid[Potolaži: hebr. Ojačaj.] svoje srce z grižljajem kruha in potem pojdi svojo pot.« ⁶ Oba skupaj sta se usedla, jedla in pila, kajti dekletov oče je možu rekel: »Privoli, prosim te in ostani vso noč in naj bo tvoje srce veselo.« ⁷ Ko je mož vstal, da odide, mu je tast prigovarjal, zato je tam ponovno prenočil. ⁸ Vstal je zgodaj zjutraj, peti dan, da odide in dekletov oče je rekel: »Potolaži svoje srce, prosim te.« Ostala sta doe[do…: hebr. dokler se dan ni nagnil.] popoldneva in oba sta jedla. ⁹ Ko je mož vstal, da odide, on, njegova priležnica in njegov služabnik, mu je tast, dekletov oče, rekel: »Glej, sedaj sef[se…: hebr. je dan slab, ali, je nagibajoči čas dneva.] dan približuje večeru. Prosim te, ostani vso noč. Glej, dan gre h koncu, prenočuj tukaj, da bo tvoje srce lahko veselo in naslednji dan zgodaj pojdi na svojo pot, da boš lahko šel domov.«g[domov: hebr. k svojemu šotoru.] ¹⁰ Toda mož to noč ni hotel ostati, temveč je vstal, odšel in prišel nasprotih[nasproti…: hebr. do nasproti.] Jebúsa, ki je Jeruzalem in tam sta bila z njim dva osedlana osla in tudi njegova priležnica je bila z njim. ¹¹ In ko so bili pri Jebúsu, je bil dan že davno porabljen in služabnik je rekel svojemu gospodarju: »Pridi, prosim te in obrniva se v to mesto Jebusejcev in prenočiva v njem.« ¹² Njegov gospodar pa mu je rekel: »Ne bomo zavili vstran, sèm v to mesto tujca, ki ni izmed Izraelovih otrók; prešli bomo do Gíbee.« ¹³ Svojemu služabniku je rekel: »Pridi in približajmo se enemu izmed teh mest, da vso noč prenočimo v Gíbei ali v Rami.« ¹⁴ Šli so naprej svojo pot in sonce je zašlo nad njimi, ko so bili pri Gíbei, ki pripada Benjaminu. ¹⁵ Obrnili so se tja, da vstopijo in prenočijo v Gíbei. Ko so vstopili, se je usedel na mestni trg, kajti tam ni bilo nikogar, ki bi jih vzel v svojo hišo, da prenočijo.

¹⁶ Glej, zvečer je prišel starec od svojega dela zunaj na polju, ki je bil prav tako z Efrájimskega pogorja in je začasno prebival v Gíbei. Toda možje kraja so bili Benjaminovci. ¹⁷ Ko je povzdignil svoje oči, je na mestnem trgu zagledal popotnika in starec je rekel: »Kam greš? In od kod prihajaš?« ¹⁸ Ta mu je odgovoril: »Mi smo prešli iz Judovega Betlehema proti pobočju Efrájimskega pogorja. Od tam sem in odšel sem k Judovemu Betlehemu, toda sedaj grem h Gospodovi hiši. Tukaj pa ni nobenega moža, ki bi me sprejeli[sprejel: hebr. zbral.] v hišo. ¹⁹ Vendar je tukaj tako slama in krma za naša osla in tukaj je kruh in vino zame in za mojo pomočnico in za mladeniča, ki je s tvojimi služabniki. Tukaj ni potrebe po nobeni stvari.« ²⁰ Starec je rekel: »Mir bodi s teboj. Kakorkoli, pusti vse svoje potrebe počivati na meni, samo ne prenočuj na trgu.« ²¹ Tako ga je odvedel v svojo hišo in dal krmo k oslom. Umili so svoja stopala, jedli in pili.

²² Torej ko so razveseljevali svoja srca, glej, so možje iz mesta, neki Beliálovi sinovi, naokoli obkrožili hišo in udarjali na vrata ter hišnemu gospodarju, starcu, spregovorili, rekoč: »Privedi moškega, ki je prišel v tvojo hišo, da ga lahko spoznamo.« ²³ Mož,2[1 Mz 19,6] hišni gospodar, je odšel ven k njim ter jim rekel: »Ne, moji bratje, ne, prosim vas, ne storite tako zlobno, glede na to, da je ta mož prišel v mojo hišo, ne storite te neumnosti. ²⁴ Glejte, tukaj je moja hči, devica in njegova priležnica. Njiju bom torej privedel ven in ju ponižajte ter z njima storite kar se vam zdi dobro, toda temu možu ne storite takoj[tako…: hebr. zadeve te neumnosti.] ogabne stvari.« ²⁵ Toda možje mu niso hoteli prisluhniti. Tako je mož vzel svojo priležnico in jo privedel k njim. Spoznali so jo in jo zlorabljali vso noč do jutra. Ko pa se je dan začel svitati, so jo pustili oditi. ²⁶ Potem je ob jutranjem svitanju ženska prišla in padla dol pri vratih moževe hiše, kjer je bil njen gospodar, dokler ni bilo svetlo. ²⁷ Njen gospodar je zjutraj vstal, odprl vrata hiše in odšel ven, da gre svojo pot. In glej, ženska, njegova priležnica, je bila zvrnjena dol pri hišnih vratih in njene roke so bile na pragu. ²⁸ Rekel ji je: »Vstani in pojdimo.« Toda ni se odzvala. Potem jo je mož vzel gor na osla in mož se je dvignil ter se spravil k svojemu kraju.

²⁹ Ko je prišel v svojo hišo, je vzel nož in ga položil na svojo priležnico in jo razdelil na dvanajst kosov, skupaj z njenimi kostmi in jo poslal po vseh Izraelovih pokrajinah. ³⁰ In bilo je tako, da so vsi, ki so to videli, rekli: »Takšnega dejanja ni bilo storjenega niti videnega od dneva, ko so Izraelovi otroci prišli gor iz egiptovske dežele, do današnjega dne. Preudarite o tem, sprejmite nasvet in govorite svojim umom.«