Knjiga sodnikov (Sod)

Sod, 8. poglavje

¹ Možje iz Efrájima so mu rekli: »Zakaja[Zakaj…: hebr. Kakšna stvar je to, ki si nam jo storil.] si nam tako služil, da nas nisi poklical, ko si odhajal, da bi se bojeval z Midjánci?« In ostrob[ostro: hebr. môčno.] so se pričkali z njim. ² Rekel jim je: »Kaj sem torej storil v primerjavi z vami? Mar ni Efrájimovo paberkovanje boljše kakor Abiézerjeva trgatev? ³ Bog je v vaše roke izročil midjánska princa, Oréba in Zeéba. Kaj sem bil jaz zmožen storiti v primerjavi z vami?« Potem ko jim je to rekel, se je njihovac[njihova…: hebr. njihov duh zoper njega zmanjšal.] jeza zoper njega zmanjšala.

⁴ Gideón je prišel do Jordana ter ga prečkal, on in tristo mož, ki so bili z njim, slabotni, vendar so jih zasledovali. ⁵ Možem iz Sukótad[Sukót: hebr. Šotor; ime treh krajev v Izraelu in kraja v Egiptu.] je rekel: »Dajte, prosim vas, hlebe kruha ljudstvu, ki mi sledi, kajti oslabeli so in jaz zasledujem midjánska kralja Zebaha in Calmunája.«

⁶ Princi iz Sukóta so rekli: » Mar so roke Zebaha in Calmunája sedaj v tvoji roki, da bi tvoji vojski dali kruha?« ⁷ Gideón je rekel: »Torej ko Gospod Zebaha in Calmunája izroči v mojo roko, potem bom vaše meso raztrgale[raztrgal: hebr. mlatil.] s trnjem iz divjine in z osatom.«

⁸ Od tam je odšel gor do Penuélaf[Penuél…: hebr. Obličje Boga; kraj vzhodno od Jordana.] in jim podobno govoril. Ljudje iz Penuéla so mu odgovorili podobno kot ljudje iz Sukóta. ⁹ Govoril je tudi ljudem iz Penuéla, rekoč: »Ko ponovno pridem v miru, bom porušil ta stolp.«

¹⁰ Torej Zebah in Calmunáj sta bila v Karkórjug[Karkór…: hebr. Temelj; kraj vzhodno od Jordana.] in njune vojske z njima, okoli petnajst tisoč mož, vsi, ki so preostali od vseh vojsk otrók vzhoda, kajti tam je padlo sto dvajset tisoč mož,h[mož…: ali, vseh, ki so potegnili meč.] ki so izdirali meč.

¹¹ Gideón je odšel gor po poti tistih, ki so prebivali v šotorih vzhodno od Nobaha in Jogbóhe in udaril vojsko, kajti vojska je bila brezskrbna. ¹² Ko sta Zebah in Calmunáj pobegnila, ju je zasledoval in zajel dva midjánska kralja, Zebaha in Calmunája ter porazili[porazil: hebr. prestrašil.] vso vojsko.

¹³ Joášev sin Gideón se je vrnil iz bitke, preden je vzšlo sonce. ¹⁴ Ujel je mladeniča izmed ljudi iz Sukóta in od njega poizvedel in ta mu je opisalj[opisal: hebr. zapisal.] prince iz Sukóta in njihove starešine, celó sedeminsedemdeset mož. ¹⁵ Prišel je k možem iz Sukóta in rekel: »Glejte Zebaha in Calmunája, s katerima ste me ošteli, rekoč: ›Mar so roke Zebaha in Calmunája sedaj v tvoji roki, da naj bi dali kruha tvojim možem, ki so izmučeni.‹« ¹⁶ Zgrabil je mestne starešine in trnje iz divjine in osat ter z njimi kaznovalk[kaznoval…: hebr. dal vedeti možem.] može iz Sukóta. ¹⁷ Podrl je stolp v Penuélu1[1 Kr 12,25] in usmrtil može iz mesta.

¹⁸ Potem je Zebahu in Calmunáju rekel: »Kakšne vrste možje so bili tisti, ki sta jih usmrtila pri Taboru?« Odgovorila sta: »Takšni so bili, kot si ti. Vsakdo je bil podobenl[podoben…: hebr. glede na obliko kraljevih otrók.] kraljevemu otroku.« ¹⁹ Rekel je: » Bili so moji bratje, celó sinovi moje matere. Kakor živi Gospod, če bi jih rešila žive, vaju ne bi ubil.« ²⁰ Svojemu prvorojencu Jeterju je rekel: »Vstani in ju ubij.« Toda mladostnik ni izvlekel svojega meča, kajti bal se je, ker je bil še mladostnik. ²¹ Potem sta Zebah in Calmunáj rekla: »Vstani ti in padi na naju, kajti kakršen je mož, takšna je njegova moč.« Gideón je vstal in usmrtil Zebaha in Calmunája in odvzel ornamente,m[ornamente: ali, ornamente, podobne polmesecu.] [podobne polmesecu], ki so bili na vratovih njunih kamel.

²² Potem so možje iz Izraela rekli Gideónu: »Ti vladaj nad nami, oba, ti in tvoj sin in tudi sin tvojega sina, kajti osvobodil si nas iz roke Midjáncev.« ²³ Gideón jim je rekel: »Jaz ne bom vladal nad vami niti ne bo moj sin vladal nad vami. Gospod bo vladal nad vami.«

²⁴ Gideón jim je rekel: »Izpolnite mi prošnjo, da mi vsak mož izroči uhane od svojega plena.« (Kajti imeli so zlate uhane, ker so bili Izmaelci.) ²⁵ Odgovorili so: »Voljno jih bomo dali.« Razgrnili so obleko in nanjo je vsak mož vrgel uhane od svojega plena. ²⁶ Teža zlatih uhanov, ki jih je zahteval, je bila tisoč sedemsto šeklov zlata, poleg ornamentov, [podobnih polmesecu]2[[Iz 14,13]] in obeskovn[obeskov: hebr. lepih draguljev.] za ušesa in škrlatnega oblačila, kar je bilo na midjánskih kraljih in poleg verižic, ki so bile okoli vratov njihovih kamel. ²⁷ Gideón je iz njih naredil efód in ga dal v svoje mesto, v Ofro. Ves Izrael se je odšel tja vlačugat za njim. Ta stvar je postala zanka Gideónu in njegovi hiši.

²⁸ Tako je bil Midján podjarmljen pred Izraelovimi otroki, tako da niso več vzdignili svojih glav. In dežela je bila v Gideónovih dneh v spokojnosti štirideset let.

²⁹ Joášev sin Jerubáal je odšel in prebival v svoji hiši. ³⁰ Gideón je imel sedemdeset sinov, rojeniho[rojenih…: hebr. izhajajočih iz njegovega stegna.] od njegovega telesa, kajti imel je mnogo žená. ³¹ Njegova priležnica, ki je bila v Sihemu, mu je prav tako rodila sina, čigar ime je imenovalp[imenoval: hebr. določil.] Abiméleh.q[Abiméleh…: hebr. Oče kralja.]

³² Joášev sin Gideón je umrlr[Okoli leta 1209 pr. Kr.] v dobri visoki starosti in bil pokopan v grobu njegovega očeta Joáša v Ofri Abiézerjevcev. ³³ Takoj, ko je bil Gideón mrtev, se je pripetilo, da so se Izraelovi otroci ponovno obrnili in se šli vlačugat za Báali in si naredili Baal-beritas[Baal-berit…: hebr. posebno božanstvo Sihemcev; gospodar zaveze.] za svojega boga. ³⁴ Izraelovi otroci se niso spominjali Gospoda, svojega Boga, ki jih je osvobodil iz rok vseh njihovih sovražnikov na vsaki strani ³⁵ niti niso izkazali prijaznosti Jerubáalovi hiši, namreč Gideónu, glede na vso dobroto, ki jo je izkazal Izraelu.