Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Druga knjiga kraljev (2 Kr)

2 Kr, 5. poglavje

¹ Toreja[Okoli leta 894 pr. Kr.] Naamán, poveljnik vojske sirskega kralja, je bil plemenit mož prib[pri…: hebr. pred svojim gospodarjem.] svojem gospodarju in častitljiv,c[častitljiv: hebr. milostljiv; hebr. povzdignjen, ali, sprejetega obličja.] ker je po njem Gospod dal Sirijid[Siriji…: hebr. Aram; visoka dežela.] osvoboditev.e[osvoboditev: ali, zmago.] Bil je tudi mogočen mož v hrabrosti, toda bil je gobavec. ² Sirci so hodili ven po skupinah in iz izraelske dežele odvedli ujetnico, malo deklico; in ta je čakalaf[čakala…: hebr. bila pred Naamánovo ženo.] na Naamánovo ženo. ³ Svoji gospodarici je rekla: »Da bi Bog dal, da bi bil moj gospodar sg[s: hebr. pred.] prerokom, ki je v Samariji! Kajti on bi odvzelh[odvzel: hebr. zbral.] njegovo gobavost.« ⁴ Nekdo je vstopil in to povedal svojemu gospodarju, rekoč: »Tako in tako je govorila služabnica, ki je iz Izraelove dežele.« ⁵ Kralj Sirije je rekel: »Odpravi se, pojdi, jaz pa bom poslal pismo Izraelovemu kralju.« Odpotoval je in s seboji[s seboj: hebr. v svojo roko.] vzel deset talentov srebra, šest tisoč koščkov zlata in deset zamenjav oblačil. ⁶ Izraelovemu kralju je prinesel pismo, rekoč: »Sedaj, ko je to pismo prišlo k tebi, glej, sem z njim poslal k tebi svojega služabnika Naamána, da mu lahko odvzameš njegovo gobavost.« ⁷ Pripetilo se je, ko je Izraelov kralj prebral pismo, da je pretrgal svoja oblačila in rekel: » Sem jaz Bog, da ubijem in oživim, da je ta človek poslal k meni, da možu odvzamem njegovo gobavost? Zatorej preudarite, prosim vas in glejte, kako zoper mene išče spor.«

⁸ Bilo je tako, ko je Božji mož Elizej slišal, da je Izraelov kralj pretrgal svoja oblačila, da je poslal h kralju, rekoč: »Zakaj si pretrgal svoja oblačila? Naj torej pride k meni in vedel bo, da je v Izraelu prerok.«

⁹ Tako je Naamán prišel s svojimi konji in s svojim bojnim vozom in obstal pri vratih Elizejeve hiše. ¹⁰ Elizej pa je k njemu poslal poslanca, rekoč: »Pojdi in se sedemkrat umij v Jordanu in tvoje meso bo ponovno prišlo k tebi in boš čist.« ¹¹ Toda Naaman je bil ogorčen in odšel ter rekel: »Glej, mislilj[mislil: hebr. rekel, ali, rekel sem, ali, pri sebi sem rekel: ›Zagotovo bo prišel ven itd.] sem: ›Zagotovo bo prišel ven k meni, obstal in klical k imenu Gospoda, svojega Boga in s svojo roko udarilk[udaril: hebr. mahal gor in dol.] nad mestom in odvzel gobavost.‹ ¹² Mar nista Abánal[Abána: ali, Amana; [Abána: hebr. reka blizu Damaska, mogoče kamnita; Amana: gora blizu Damaska.]] in Parpár,m[Parpár: hebr. hitra.] reki v Damasku, boljši kakor vse Izraelove vode? Ali se ne bi mogel umiti v njima in bi bil čist?« Tako se je obrnil in v besu odšel proč. ¹³ Njegovi služabniki so prišli blizu, mu spregovorili in rekli: »Moj oče, če bi ti prerok naročil, da storiš neko veliko stvar, ali ne bi ti tega storil? Koliko bolj potem, ko ti je rekel: ›Umij se in bodi čist?‹« ¹⁴ Potem je odšel dol, se sedemkrat potopil v Jordanu, glede na izrek Božjega moža in njegovo meso je ponovno prišlo kakor meso majhnega otroka in bil1[Lk 4,27] je čist.

¹⁵ Vrnil se je k Božjemu možu, on in vsa njegova skupina in prišel ter obstal pred njim in rekel: »Glej, sedaj vem, da ni Boga na vsej zemlji, razen v Izraelu. Sedaj torej, prosim te, vzemi blagoslov od svojega služabnika.« ¹⁶ Toda on je rekel: » Kakor živi Gospod, pred katerim stojim, ne bom ničesar sprejel.« Silil ga je, da to vzame; toda zavrnil je. ¹⁷ Naamán je rekel: »Ali ne bo, prosim te, dano tvojemu služabniku, tovor prsti za dve muli? Kajti tvoj služabnik odslej ne bo daroval niti žgalne daritve niti klavne daritve drugim bogovom, razen Gospodu. ¹⁸ V tej stvari pa naj Gospod odpusti svojemu služabniku, da ko gre moj gospodar v Rimónovon[Rimón: sirsko božanstvo; granatovec.] hišo, da tam obožuje in se naslanja na mojo roko in se priklonim v Rimónovi hiši. Ko se priklonim v Rimónovi hiši, naj Gospod v tej stvari odpusti svojemu služabniku.« ¹⁹ Rekel mu je: »Pojdi v miru.« Tako je odšel od njega delo[del…: hebr. majhen kos tal.] poti.

²⁰ Toda Gehazí, služabnik Božjega moža Elizeja, je rekel: »Glej, moj gospodar je prizanesel temu Sircu Naamánu v tem, da iz njegovih rok ni sprejel tega, kar je prinesel. Toda kakor živi Gospod bom stekel za njim in od njega nekaj vzel.« ²¹ Tako je Gehazí sledil Naamánu. Ko ga je Naamán videl teči za seboj, je stopil z bojnega voza, da ga sreča in rekel: » Ali je vsep[vse…: hebr. tam mir.] dobro?« ²² Ta je rekel: »Vse je dobro. Moj gospodar me je poslal, rekoč: ›Glej, celo sedaj sta prišla k meni, z Efrájimskega pogorja, dva mladeniča izmed preroških sinov. Daj jima, prosim te, talent srebra in dve menjavi oblačil.‹« ²³ Naamán je rekel: »Bodi zadovoljen, vzemi dva talenta.« Silil ga je in dva talenta srebra povezal v dve vreči, z dvema menjavama oblačil in jih položil na dva izmed svojih služabnikov in nosila sta jih pred njim. ²⁴ Ko je prišel k stolpu,q[stolpu: ali, skritemu kraju.] jih je vzel iz njune roke in jih shranil v hiši, moža pa je pustil oditi in sta odšla. ²⁵ Toda sam je vstopil in obstal pred svojim gospodarjem. Elizej mu je rekel: »Od kod prihajaš, Gehazí?« Rekel je: »Tvoj služabnik ni šel nikamor.«r[nikamor: hebr. ne sem ne tja.] ²⁶ § Rekel mu je: »Mar ni moje srce odšlo s teboj, ko se je mož ponovno obrnil nazaj iz svojega bojnega voza, da te sreča? Mar je čas, da prejemaš denar, da prejemaš obleke, oljčne nasade, vinograde, ovce, vole, služabnike in dekle? ²⁷ Zato se bo Naamánova gobavost trdno prijela tebe in tvojega semena na veke.« In izpred njegove prisotnosti je odšel gobav, tako bel kakor sneg.