Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Druga kroniška knjiga (2 Krn)

2 Krn, 6. poglavje

¹ Potem je Salomon rekel:1[1 Kr 8,12] » Gospod je rekel, da bo prebival v gosti2[3 Mz 16,2] temì. ² Toda jaz sem zate zgradil hišo prebivališča in prostor za tvoje prebivanje na veke.« ³ Kralj je obrnil svoj obraz in blagoslovil celotno Izraelovo skupnost in celotna Izraelova skupnost je stala. ⁴ Rekel je: »Blagoslovljen bodi Gospod, Izraelov Bog, ki je s svojimi rokami izpolnil to, kar je s svojimi usti govoril mojemu očetu Davidu, rekoč: ⁵ ›Od dneva, ko sem svoje ljudstvo privedel iz egiptovske dežele, nisem izbral nobenega mesta med vsemi Izraelovimi rodovi, da bi v njem zgradil hišo, da bi bilo tam lahko moje ime niti nisem nikogar izbral, da bi bil vladar nad mojim ljudstvom Izraelom, ⁶ toda izbral sem Jeruzalem, da bo tam lahko moje ime in izbral sem Davida, da bo nad mojim ljudstvom Izraelom.‹ ⁷ Torej, to3[2 Sam 7,2; 1 Krn 28,2] je bilo na srcu mojega očeta Davida, da zgradi hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga. ⁸ Toda Gospod je mojemu očetu Davidu rekel: ›Ker je bilo to na tvojem srcu, da zgradiš hišo za moje ime, si storil dobro v tem, da je bilo to na tvojem srcu, ⁹ vendar hiše ne boš gradil ti, temveč tvoj sin, ki bo izšel iz tvojih ledij, on bo zgradil hišo za moje ime.‹ ¹⁰ Gospod je torej izpolnil svojo besedo, ki jo je govoril, kajti vzdignjen sem na mesto svojega očeta Davida in postavljen sem na Izraelov prestol, kakor je obljubil Gospod in zgradil sem hišo za ime Gospoda, Izraelovega Boga. ¹¹ Vanjo sem položil skrinjo, v kateri je Gospodova zaveza, ki jo je sklenil z Izraelovimi otroki.«

¹² Stal je pred Gospodovim oltarjem v prisotnosti vse Izraelove skupnosti in razprostrl svoji roki, ¹³ kajti Salomon je naredil bronasti oder, pet komolcev dolg,a[dolg…: hebr. njegova dolžina itd.] pet komolcev širok in tri komolce visok ter ga postavil v sredo dvora. Na njem je stal in pokleknil na svoja kolena pred vso Izraelovo skupnostjo in svoji roki razprostrl proti nebu ¹⁴ in rekel: »Oh Gospod, Izraelov Bog, tebi4[2 Mz 15,11] ni podobnega Boga ne v nebesih, ne na zemlji, ki ohranjaš zavezo in izkazuješ usmiljenje svojim služabnikom, ki z vsemi svojimi srci hodijo pred teboj. ¹⁵ Ti, ki si ohranil svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, to, kar si mu obljubil in govoriš s svojimi usti in si to izpolnil s svojo roko, kakor je to danes. ¹⁶ Zdaj torej, oh Gospod, Izraelov Bog, ohrani svojemu služabniku Davidu, mojemu očetu, to, kar si mu obljubil, rekoč: ›Neb[Ne…: hebr. Tam ne bo odrezan mož.]5[2 Sam 7,12; 1 Kr 2,4; 1 Kr 6,12] bo ti zmanjkalo moža v mojem pogledu, da sedi na Izraelovem prestolu, vendar6[Ps 132,12] tako, da bodo tvoji otroci pazili na svojo pot, da hodijo po moji postavi, kakor si ti hodil pred menoj. ¹⁷ Sedaj torej, oh Gospod, Izraelov Bog, naj bo tvoja beseda, ki si jo govoril svojemu služabniku Davidu, podprta. ¹⁸ Toda mar bo Bog zagotovo prebival z ljudmi na zemlji? Glej,7[2 Krn 2,6; Iz 66,1; Apd 7,49] nebo in nebesa nebes te ne morejo vsebovati, kako veliko manj ta hiša, ki sem jo zgradil! ¹⁹ Ozri se na molitev svojega služabnika in k njegovi ponižni prošnji, oh Gospod, moj Bog, da prisluhneš joku in molitvi, ki jo tvoj služabnik moli pred teboj, ²⁰ da bodo tvoje oči lahko odprte nad to hišo podnevi in ponoči, na kraju, o katerem si rekel, da boš tam položil svoje ime, da prisluhneš molitvi, ki jo tvoj služabnik moli protic[proti: ali, na.] temu kraju. ²¹ Prisluhni torej ponižnim prošnjam svojega služabnika in svojega ljudstva Izraela, ki jih bodo naredilid[naredili: hebr. molili.] protie[proti: hebr. na.] temu kraju. Poslušaj iz svojega prebivališča, celó iz nebes in ko slišiš, odpusti.

²² Če človek greši zoper svojega bližnjega in jef[je…: hebr. on zahtevo prisego od njega.] prisega položena nanj, ki ga primora priseči in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši, ²³ potem poslušaj iz nebes, stôri in sodi [med] svojima služabnikoma s povračilom zlobnemu, tako da položiš njegovo pot na njegovo glavo in opravičiš pravičnega, tako da mu daš glede na njegovo pravičnost.

²⁴ Če bo tvoje ljudstvo Izrael poraženog[poraženo: hebr. udarjeno.] pred sovražnikom, ker so grešili zoper tebe in se bo vrnilo ter priznalo tvoje ime in molilo in naredilo ponižno prošnjo pred teboj vh[v: ali, proti.] tej hiši, ²⁵ tedaj prisluhni iz nebes in odpusti greh svojega ljudstva Izraela ter jih ponovno privedi v deželo, ki si jo dal njim in njihovim očetom.

²⁶ Ko je nebo8[1 Kr 17,1] zaprto in ni dežja, ker so grešili zoper tebe; vendar če molijo protii[proti…: hebr. na tem.] temu kraju in priznajo tvoje ime in se odvrnejo od svojega greha, ko si jih prizadel, ²⁷ potem poslušaj iz nebes in odpusti greh svojih služabnikov in svojega ljudstva Izraela, ko si jih učil dobre poti, po kateri naj bi hodili in pošlji dež na svojo deželo, ki si jo dal svojemu ljudstvu za dediščino.

²⁸ Če9[2 Krn 20,9] bo v deželi pomanjkanje, kužna bolezen, če bo kvarjenje ali plesen, leteče kobilice ali gosenice, če jih njihovi sovražniki oblegajo v mestihj[mestih…: hebr. deželi velikih vrat.] njihove dežele, kakršenkoli udarec ali kakršnakoli bolezen bo tam, ²⁹ potem kakršnakoli molitev ali kakršnakoli ponižna prošnja bo narejena od kateregakoli človeka ali od vsega tvojega ljudstva Izraela, ko bo vsak spoznal svoj udarec in svojo bolečino in bo razprostrl svoji roki vk[v: ali, proti.] tej hiši, ³⁰ tedaj prisluhni iz nebes, svojega prebivališča, odpusti in povrni vsakemu človeku glede na njegove poti, katerega srce ti poznaš (kajti samo ti poznaš10[1 Krn 28,9] srca človeških otrok), ³¹ da se te bodo lahko bali, da hodijo po tvojih poteh takol[tako…: hebr. vse dni katere.] dolgo, dokler živijo v deželi,m[v deželi: hebr. na obličju dežele.] ki si jo dal našim očetom.

³² Poleg tega glede tujca, ki11[Jn 12,20; Apd 8,27] ni iz tvojega ljudstva Izraela, temveč je prišel iz daljne dežele zaradi tvojega velikega imena, tvoje mogočne roke in tvojega iztegnjenega lakta; če pridejo in molijo v tej hiši, ³³ tedaj prisluhni iz nebes, celó iz svojega prebivališča in stôri glede na vse, za kar tujec kliče k tebi, da bo vse ljudstvo zemlje poznalo tvoje ime in se te balo kakor tvoje ljudstvo Izrael in bo lahko vedelo, da je tan[ta…: hebr. tvoje ime klicano nad to hišo.] hiša, ki sem jo zgradil, imenovana po tvojem imenu. ³⁴ Če gre tvoje ljudstvo na vojno zoper svoje sovražnike po poti, po kateri jih boš poslal in molijo k tebi obrnjeni k temu mestu, ki si ga izbral in k hiši, ki sem jo zgradil za tvoje ime, ³⁵ tedaj prisluhni iz nebes njihovi molitvi in njihovim ponižnim prošnjam ter obravnavaj njihovo[njihov…: ali, njihovo pravico.] primer. ³⁶ Če grešijo zoper tebe (kajti12[Prg 20,9; Prd 7,21; Jak 3,2; 1 Jn 1,8] nikogar ni, ki ne greši) in si jezen nad njimi in jih izročiš pred njihove sovražnike in jih onip[oni…: hebr. tisti, ki so jih ujeli, odvedejo proč.] ujete odvedejo v deželo daleč proč ali blizu, ³⁷ vendar če siq[si…: hebr. se privedejo nazaj k svojemu srcu.] premislijo v deželi, kamor so odvedeni ujetniki in se obrnejo in molijo k tebi v deželi svojega ujetništva, rekoč: ›Grešili smo, napačno smo storili in počeli zlobno;‹ ³⁸ če se vrnejo k tebi z vsem svojim srcem in z vso svojo dušo, v deželi svojega ujetništva, kamor so jih odvedli ujete in molijo k njihovi deželi, ki si jo dal njihovim očetom in k mestu, ki si ga izbral in k hiši, ki sem jo zgradil za tvoje ime, ³⁹ tedaj prisluhni iz nebes, celó iz svojega prebivališča, njihovi molitvi in njihovim ponižnim prošnjam in obravnavaj njihovr[njihov…: ali, njihovo pravico.] primer in odpusti svojemu ljudstvu, ki je grešilo zoper tebe. ⁴⁰ Sedaj, moj Bog, naj bodo, rotim te, tvoje oči odprte in naj bodo tvoja ušesa pozorna nas[na…: hebr. k molitvi tega kraja.] molitev, ki je narejena na tem kraju. ⁴¹ Sedaj torej13[Ps 132,16] vzdigni se, oh Gospod Bog, v svoje počivališče, ti in skrinja tvoje moči. Naj bodo tvoji duhovniki, oh Gospod Bog, oblečeni z osvoboditvijo in naj se tvoji svéti veselijo v dobroti. ⁴² Oh Gospod Bog, svojega obraza ne obrni od svojega maziljenca. Spomni se usmiljenj svojega služabnika Davida.‹«