Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Prva Mojzesova knjiga (Geneza) (1 Mz)

1 Mz, 37. poglavje

¹ Jakob je prebival v deželi, v kateria[v kateri…: hebr. začasnih bivanj svojega očeta.] je bil njegov oče tujec, v kánaanski deželi. ² To so Jakobovi rodovi. Jožef je bil star sedemnajstb[Leta 1729 pr. Kr.] let, ko je s svojimi brati pasel trop in deček je bil s sinovi Bilhe in s sinovi Zilpe, ženama svojega očeta. Jožef je svojemu očetu prinesel njihovo zlo poročilo. ³ § Torej Izrael je bolj ljubil Jožefa kakor vse svoje otroke, ker je bil sin njegove visoke starosti. Naredil mu je plašč iz mnogih barv.c[barv: ali, koščkov.] ⁴ Ko so njegovi bratje videli, da ga je njihov oče bolj ljubil kakor vse njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli miroljubno govoriti z njim.

⁵ Jožef je sanjal sanje in te je povedal svojim bratom, oni pa so ga še bolj sovražili. ⁶ Rekel jim je: »Poslušajte, prosim vas, té sanje, ki sem jih sanjal. ⁷ Kajti, glejte, na polju smo vezali snope in glejte, moj snop je vstal in tudi stal pokončno. Glejte, vaši snopi so stali naokoli in se globoko priklanjali mojemu snopu.« ⁸ Njegovi bratje so mu rekli: »Ali boš zares kraljeval nad nami? Ali boš zares imel gospostvo nad nami?« In še bolj so ga zasovražili zaradi njegovih sanj in zaradi njegovih besed.

⁹ Sanjal je še druge sanje in te povedal svojim bratom in rekel: »Glejte, še sem sanjal sanje. Glejte globoko so se mi priklanjali sonce in luna in enajst zvezd.« ¹⁰ Te je povedal svojemu očetu in svojim bratom. Njegov oče pa ga je oštel in mu rekel: »Kaj so té sanje, ki si jih sanjal? Naj zares pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo k zemlji?« ¹¹ Njegovi bratje so mu zavidali, toda njegov oče je obeležil besede.

¹² Njegovi bratje so odšli, da pasejo trop svojega očeta v Sihemu. ¹³ Izrael je rekeld[Okoli leta 1729 pr. Kr.] Jožefu: »Mar tvoji bratje ne pasejo tropa v Sihemu? Pridi in poslal te bom k njim.« Ta mu je rekel: »Tukaj sem.« ¹⁴ Rekel mu je: »Pojdi, prosim te, poglej čee[če…: hebr. mir tvojih bratov itd.] je dobro s tvojimi brati in dobro s tropi in besedo mi ponovno prinesi.« Tako ga je poslal iz hebrónske doline in prišel je v Sihem.

¹⁵ Našel pa ga je nek mož in glej, taval je po polju in človek ga je vprašal, rekoč: »Kaj iščeš?« ¹⁶ Rekel je: »Iščem svoje brate. Povej mi, prosim te, kje pasejo svoje trope.« ¹⁷ Človek je rekel: »Odpravili so se od tod, kajti slišal sem jih reči: ›Pojdimo v Dotán.‹« Jožef je odšel za svojimi brati in jih našel v Dotánu. ¹⁸ Ko so ga od daleč zagledali, celo preden se jim je približal, so se zoper njega zarotili, da ga ubijejo. ¹⁹ Drug drugemu so rekli: »Glejte, ta sanjačf[sanjač: hebr. gospodar sanj.] prihaja. ²⁰ Pridimo torej, ubijmo ga in ga vrzimo v neko jamo in bomo rekli: ›Neka zla žival ga je požrla‹ in bomo videli, kaj bo nastalo iz njegovih sanj.« ²¹ Ruben pa je to slišal in ga osvobodil iz njihovih rok in rekel: »Naj ga ne ubijemo mi.«1[1 Mz 42,22] ²² Ruben jim je rekel: »Ne prelijmo krvi, temveč ga vrzimo v tole jamo, ki je v divjini in ne položimo roke nanj,« da bi ga lahko osvobodil iz njihovih rok, da ga ponovno izroči njegovemu očetu.

²³ § Pripetilo pa se je, ko je Jožef prišel k svojim bratom, da so Jožefa slekli iz njegovega plašča, njegovega plašča iz mnogih barv,g[barv: ali, koščkov.] ki je bil na njem ²⁴ in ga prijeli ter vrgli v jamo. Jama pa je bila prazna, v njej ni bilo vode. ²⁵ § Usedli so se, da jedo kruh in povzdignili so svoje oči, pogledali in glej, skupina Izmaelcev je prihajala iz Gileáda, s svojimi kamelami, nesoč dišave, balzam in miro, da to odnesejo dol v Egipt. ²⁶ Juda je rekel svojim bratom: »Kakšna korist je to, če ubijemo svojega brata in prikrijemo njegovo kri? ²⁷ Pridite in prodajmo ga Izmaelcem in naj naša roka ne bo nad njim, kajti on je naš brat in naše meso.« Njegovi bratje so bilih[bili…: hebr. prisluhnili.] zadovoljni. ²⁸ Potem so šli mimo midjánski trgovci in Jožefa so potegnili ter dvignili iz jame in Jožefa prodali2[Ps 105,17; Apd 7,9] Izmaelcem za dvajset koščkov srebra in ti so Jožefa pripeljali v Egipt.

²⁹ Ruben pa se je vrnil k jami in glej, Jožefa ni bilo v jami. Raztrgal je svoja oblačila ³⁰ in se vrnil k svojim bratom ter rekel: »Otroka ni in kam naj grem jaz?«

³¹ Vzeli so Jožefov plašč, zaklali kozlička izmed koz in plašč pomočili v kri ³² § in poslali so plašč iz mnogih barv in ga prinesli k svojemu očetu ter rekli: »To smo našli. Védi torej, ali je to plašč tvojega sina ali ne.« ³³ Prepoznal ga je in rekel: » To je plašč mojega sina. Zla3[1 Mz 44,28] žival ga je požrla. Jožef je brez dvoma raztrgan na koščke.« ³⁴ Jakob je raztrgal svoja oblačila in na svoja ledja oblekel vrečevino in mnogo dni žaloval za svojim sinom.4[[2 Sam 13,31]; [Job 1,20]; [Mt 27,51]; [Mr 15,38]; [Lk 23,45]] ³⁵ Vsi njegovi sinovi in vse njegove hčere so vstali, da ga potolažijo, toda odklonil je, da bi bil potolažen in rekel je: »Kajti žalujoč bom šel dol v podzemljei[podzemlje: hebr. šeól (שְׁאוֹל) kraj, kamor gredo vsi mrtvi – pravični in krivični. Sopomomenka v grščini je hádēs (ᾅδης).] k svojemu sinu.« Tako je njegov oče jokal za njim. ³⁶ Midjánci pa so ga prodali v Egipt k Potifárju, faraonovemu častnikuj[častniku: hebr. evnuhu; toda beseda ne označuje samo evnuhe, temveč tudi glavne dvorne upravitelje, dvorjane in častnike.] in poveljnikuk[poveljniku…: ali, glavnemu maršalu: hebr. glavnemu izmed pobijalcev, ali, rabljev.] straže.