Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Jobova knjiga (Job)

Job, 17. poglavje

¹ Moj diha[dih…: ali, duh je iztrošen.] je pokvarjen, moji dnevi so izumrli, zame so pripravljeni grobovi. ² Mar niso tukaj z menoj zasmehovalci? Mar moje oko neb[ne…: hebr. ni nastanjeno.] vztraja v njihovem izzivanju? ³ Sedaj se ulezi, postavi me v poroštvo s seboj. Kdo je ta, ki bo udaril roki z menoj? ⁴ Kajti njihovo srce si skril pred razumevanjem, zato jih ne boš povišal. ⁵ Kdor svojim prijateljem govori prilizovanja, bodo pešale celo oči njegovih otrók. ⁶ Naredil me je tudi za tarčo posmeha med ljudstvom in poprejc[poprej: ali, pred njimi.] sem bil kakor bobnič. ⁷ Tudi moje oko je zatemnjeno zaradi bridkosti in vsid[vsi…: ali, vse moje misli.] moji udi so kakor senca. ⁸ Pošteni možje bodo osupli ob tem in nedolžni se bo razvnel zoper hinavca. ⁹ § Tudi pravični se bo držal svoje poti, kdor pa ima čiste roke, boe[bo…: hebr. dodaja moč.] močnejši in močnejši.

¹⁰ Toda kar se tiče vas vseh, ali se vrnete in torej greste, kajti med vami ne morem najti enega modrega moža. ¹¹ Moji dnevi so minili, moji nameni so zlomljeni, celó mislif[misli: hebr. imetja.] mojega srca. ¹² Noč spreminjajo v dan, svetloba je kratkag[kratka: hebr. blizu.] zaradi temè. ¹³ Če čakam, je moja hiša podzemlje. Svojo posteljo sem postlal v temì. ¹⁴ Trohnenjuh[Trohnenju…: hebr. Trohnenju sem vpil, ali, Trohnenje sem imenoval.] sem rekel: ›Ti si moj oče,‹ ličinki: ›Ti si moja mati in moja sestra.‹ ¹⁵ Kje je sedaj moje upanje? Glede mojega upanja, kdo ga bo videl? ¹⁶ Šli bodo dol k zapahom podzemlja, ko je naš skupni počitek v prahu.«