Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Jobova knjiga (Job)

Job, 9. poglavje

¹ Potem je Job odgovoril in rekel: ² »Vem, to je tako res. Toda kako bi človek1[Ps 143,2] mogel biti pravičen za[z: ali, pred.] Bogom? ³ Če se hoče pričkati z njim, mu ne more odgovoriti eno od tisočih. ⁴ On je moder v srcu in mogočen v môči; kdo se je utrdil zoper njega in je uspel? ⁵ Ki odstranja gore in ne vedo, ki jih prevrača v svoji jezi. ⁶ Ki trese zemljo iz njenega kraja in njeni stebri trepetajo. ⁷ Ki zapoveduje soncu in ta ne vzhaja in pečati zvezde. ⁸ 2[1 Mz 1,6] Ki sam razprostira nebo in stopa po valovihb[valovih: hebr. višinah.] morja. ⁹ 3[Am 5,8; Job 38,31] Ki dela Arktur,c[Arktur…: hebr. Ash, Cesil in Cimah; [Arktur: najsvetlejša zvezda v ozvezdju Volarja, četrta najsvetlejša zvezda nočnega neba in najsvetlejša na severnem nebu; ozvezdje Velikega medveda – Veliki voz.]] Orion,d[Orion: ozvezdje sedmih zvezd, razporejenih v štirikotnik z nizom treh zvezd na sredini.] Gostosevcee[Gostosevce: Gostosevci so odprta zvezdna kopica v ozvezdju Bika.] in južne sobe. ¹⁰ 4[Job 5,9] Ki dela velike stvari neodkrite, da, in čudeže brez števila. ¹¹ Glej! Hodi poleg mene, jaz pa ga ne vidim; gre tudi naprej, toda jaz ga ne zaznavam. ¹² 5[Iz 45,9; Jer 18,6; Rim 9,20] Glej, odvzema, kdo ga lahko ovira?f[ovira…: hebr. odvrne?] Kdo mu bo rekel: ›Kaj delaš?‹ ¹³ Če Bog ne bo umaknil svoje jeze, se ponosnig[ponosni…: hebr. pomočniki ponosa, ali, môči.] pomočniki sklonijo pod njim.

¹⁴ Kako mnogo manj bi mu jaz mogel odgovoriti in izbrati svoje besede, da razpravljam z njim? ¹⁵ Kateremu, čeprav bi bil pravičen, vendar ne bi mogel odgovoriti, temveč bi naredil ponižno prošnjo svojemu sodniku. ¹⁶ Če sem klical in mi je odgovoril, vendar ne bi verjel, da je prisluhnil mojemu glasu. ¹⁷ Kajti lomi me z viharjem in brez razloga množi moje rane. ¹⁸ Ne bo mi pustil, da zajamem sapo, temveč me napolnjuje z grenkobo. ¹⁹ Če govorim o môči, glej, on je močan, če pa o sodbi, kdo mi bo določil čas zagovarjanja? ²⁰ Če jaz sebe opravičim, me bodo moja usta obsodila. Če rečem:›Jaz sem popoln,‹ se bo izkazalo, da sem sprevržen. ²¹ Čeprav bi bil popoln, vendar ne bi poznal svoje duše; preziral bi svoje življenje.

²² To je ena stvar, zato sem rekel to: ›On uničuje popolnega in zlobnega.‹ ²³ Če nadloga nenadoma ubije, se bo posmehoval ob sojenju nedolžnih. ²⁴ Zemlja je dana v roko zlobnega. On zakriva obraze njenih sodnikov. Če ne, kje in kdo je on?

²⁵ Torej moji dnevi so hitrejši kakor tekač. Odletijo proč, ničesar dobrega ne vidijo. ²⁶ Minili so kakor nagleh[nagle…: ali, ladje iz Ebeha; hebr. ladje hrepenenja.] ladje, kakor orel, ki hiti k plenu. ²⁷ Če rečem: ›Pozabil bom svojo pritožbo, prenehal bom s svojo potrtostjo in se potolažil,‹ ²⁸ se bojim vseh svojih bridkosti, vem, da me ne boš imel za nedolžnega. ²⁹ Če sem zloben, zakaj se potem trudim zaman? ³⁰ Če se umijem s snežnico in svoje roke naredim čiste kot še nikoli, ³¹ me boš vendar pahnil v jarek in moja oblačila me bodo prezirala.i[prezirala…: ali, pripravila, da bom preziran.] ³² Kajti on ni človek, kakor sem jaz, da bi mu odgovoril in bi skupaj prišla na sodbo. ³³ Niti ni tukaj kakršnegakolij[kakršnegakoli…: hebr. nekoga, ki bi se prerekal.] razsodnikak[razsodnika: ali, sodnika.] med nama, da bi lahko svojo roko položil na naju oba. ³⁴ Naj svojo palico vzame od mene in naj me njegov strah ne straši. ³⁵ Potem bi govoril in se ga ne bi bal, toda zl[z…: hebr. nisem tako s seboj.] menoj ni tako.