Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Knjiga preroka Jeremija (Jer)

Jer, 12. poglavje

¹ Pravičen si ti, oh Gospod, ko se pravdam s teboj, vendar mi pusti govoritia[govoriti…: ali, razlog primera s teboj.] s teboj o tvojih sodbah: »Zakaj1[Job 21,7-15; Ps 37,1; Ps 73,3; Hab 1,4] pot zlobnih uspeva? Zakaj so srečni vsi tisti, ki postopajo zelo zahrbtno?« ² Zasadil si jih, da, zakoreninili so se, rastejo,b[rastejo: hebr. gredo naprej.] da, prinašajo sad. Blizu si v njihovih ustih in daleč od njihovih notranjosti.2[[Prg 23,26]; Iz 29,13; [Ezk 33,31]; [Mt 15,8]; Mr 7,6; [Apd 8,21]; [Heb 3,12]] ³ Toda ti, oh Gospod, me poznaš,3[Ps 17,3] videl si me in preizkusil si moje srce doc[do…: hebr. s teboj.] tebe. Potegni jih ven kakor ovce za klanje in jih pripravi za dan klanja. ⁴ Doklej bo dežela žalovala in zelišča vsakega polja venela zaradi4[Ps 107,34] zlobnosti tistih, ki prebivajo v njej? Živali so použite in ptice, ker so rekli: »Ne bo videl našega zadnjega konca.«

⁵ »Če si tekel s pešci in če so te utrudili, kako lahko potem tekmuješ s konji? In če so te utrudili v deželi miru, v kateri zaupaš, kako boš potem storil v naraščanju Jordana? ⁶ Kajti celo tvoji5[Jer 9,4] bratje in hiša tvojega očeta, celo oni so zahrbtno postopali s teboj; da, za teboj so poklicalid[poklicali: ali, obširno klicali.] množico. Ne verjemi jim, čeprav ti govorijo lepee[lepe: hebr. dobre.] besede.6[[Jer 11,21]; [Mt 13,57]; Mr 6,4; Lk 4,24; Jn 4,44]

⁷ Zapustil sem svojo hišo, zavrgel svojo dediščino, srčnof[srčno…: hebr. ljubezen.] ljubljeno svoje duše sem predal v roko njenih sovražnikov. ⁸ Moja dediščina mi je kakor lev v gozdu; ta vpijeg[vpije…: ali, kriči: hebr. daje ven svoj glas.] proti meni, zatorej sem jo zasovražil. ⁹ Moja dediščina mi je kakor lisastah[lisasta…: ali, ptica s kremplji.] ptica, ptice naokoli so zoper njo. Pridite, zberite se vse ve zveri polja, priditei[pridite: ali, dajte jim, da pridejo.] žret. ¹⁰ Mnogo pastirjev je uničilo moj vinograd, moj delež so pomendrali pod stopalom, moj prijetenj[prijeten: hebr. zaželeni.] delež so naredili zapuščeno divjino. ¹¹ Naredili so jo zapuščeno in zapuščena je žalovala k meni; celotna dežela je zapuščena, ker si nihče tega ne jemlje k srcu. ¹² Plenilci so skozi divjino prišli na vse visoke kraje, kajti Gospodov meč bo požiral od enega konca dežele celo do drugega konca dežele; nobeno meso ne bo imelo miru. ¹³ Sejali7[3 Mz 26,16; 5 Mz 28,38; Mih 6,15; Ag 1,6] so pšenico, toda želi bodo trnje; položili so se v bolečino, toda ne bo jim koristilo. Sram jihk[jih…: ali, te.] bo tvojih poplačil, zaradi krute Gospodove jeze.«

¹⁴ Tako govori Gospod zoper vse moje hudobne sosede, ki se dotikajo dediščine, za katero sem svojemu ljudstvu Izraelu dal, da jo podeduje: »Glej, izruval8[5 Mz 30,3; Jer 32,37] jih bom iz njihove dežele in Judovo hišo bom izruval izmed njih. ¹⁵ Potem ko jih bom izruval, se bo zgodilo, da se bom vrnil in imel sočutje z njimi in jih bom ponovno privedel, vsakega človeka k njegovi dediščini in vsakega človeka k njegovi deželi. ¹⁶ In zgodilo se bo, če se bodo marljivo učili poti mojega ljudstva, da bodo prisegali pri mojem imenu: ›Gospod živi,‹ kakor so oni učili moje ljudstvo, da prisega pri Báalu, potem bodo pozidani v sredi mojega ljudstva. ¹⁷ Toda če ne bodo ubogali,9[Iz 60,12] bom popolnoma izruval in uničil ta narod,« govori Gospod.