Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Knjiga preroka Izaija (Iz)

Iz, 38. poglavje

¹ V tistih dneha[Leta 713 pr. Kr.]1[2 Kr 20,1; 2 Krn 32,24] je bil Ezekíja na smrt bolan. Amócov sin, prerok Izaija, je prišel k njemu ter mu rekel: »Tako govori Gospod: ›Postavib[Postavi…: hebr. Daj naročila glede svoje hiše.] svojo hišo v red, kajti umrl boš in ne živel.‹« ² Potem je Ezekíja svoj obraz obrnil k steni, molil h Gospodu ³ in rekel: »Spomni se sedaj, oh Gospod, rotim te, kako sem hodil pred teboj v resnici in s popolnim srcem in delal to, kar je dobro v tvojem pogledu.« In Ezekíja je bridkoc[bridko: hebr. zajokal s silnim jokom.] zajokal.

⁴ Potem je prišla Gospodova beseda k Izaiju, rekoč: ⁵ »Pojdi in povej Ezekíju: ›Tako govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: ›Slišal sem tvojo molitev, videl sem tvoje solze. Glej, tvojim dnevom bom dodal petnajst let. ⁶ Tebe in to mesto bom osvobodil iz roke asirskega kralja in jaz bom branil to mesto. ⁷ To ti bo znamenje od Gospoda, da bo Gospod storil to stvar, ki jo je govoril: ⁸ ›Glej, senco stopinj, ki se je na Aházovi sončnid[sončni…: hebr. po stopinjah, ali, s soncem.] uri spustila, bom ponovno privedel deset stopinj nazaj.‹« Tako se je sonce vrnilo [za] deset stopinj, po stopinjah, po katerih se je spustilo.2[[Joz 10,12-14]; [2 Kr 20,11]]

⁹ Pisanje Judovega kralja Ezekíja, ko je bil bolan in je okreval od svoje bolezni: ¹⁰ »Rekel sem o preostanku svojih dni: ›Šel bom do velikih vrat podzemlja. Prikrajšan sem preostanka svojih let.‹ ¹¹ Rekel sem: ›Ne bom videl Gospoda, celó Gospoda, v deželi živih. Ne bom več gledal človeka s prebivalci svetá. ¹² § Moja starost je odšla in od mene je odstranjena kakor pastirski šotor. Kakor tkalec sem odrezale[odrezal: hebr. zvil skupaj.] svoje življenje. Odrezal me bo zf[z…: ali, od brenkanja.] mučno boleznijo. Od dneva, celo do noči boš naredil moj konec. ¹³ Štel sem do jutra, da bo, tako kakor lev, zlomil vse moje kosti. Od dneva, celó do noči boš iz mene naredil konec. ¹⁴ Kakor žerjav ali lastovka, tako sem žvrgolel. Žaloval sem kakor golobica. Moje oči pešajo z gledanjem navzgor. Oh Gospod, zatiran sem, zavzemig[zavzemi…: ali, olajšaj me.] se zame. ¹⁵ Kaj naj rečem? On mi je tako govoril in sam je to storil. Vsa svoja leta bom mirno hodil v grenkobi svoje duše. ¹⁶ Oh Gospod, po teh stvareh ljudje živijo in v vseh teh stvareh je življenje mojega duha. Tako me boš obnovil in me pripravil, da živim. ¹⁷ Glej, zah[za…: ali, na moj mir je prišla velika grenkoba.] mir sem imel veliko grenkobo, toda ti si v ljubeznii[v ljubezni…: hebr. ljubil mojo dušo iz jame.] do moje duše le-to osvobodil iz jame izprijenosti, kajti vse moje grehe si vrgel za svoj hrbet. ¹⁸ Kajti podzemlje te ne more hvaliti, smrt te ne more proslavljati. Tisti, ki gredo dol v jamo, ne morejo upati na tvojo resnico. ¹⁹ Živeči, živeči, ta te bo hvalil, kakor danes počnem jaz. Oče bo otrokom dal spoznati tvojo resnico. ²⁰ Gospod je bil pripravljen, da me reši. Zato bomo peli moje pesmi, na glasbila na strune, vse dni našega življenja v hiši Gospodovi.‹« ²¹ Kajti Izaija je rekel: »Naj vzamejo kepo fig in jo položijo za pomirjevalo na vnetje in okreval bo.« ²² Ezekíja je tudi rekel: »Kaj je znamenje, da bom šel gor, h Gospodovi hiši?«