Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Knjiga preroka Izaija (Iz)

Iz, 57. poglavje

¹ Pravičnia[Okoli leta 698 pr. Kr.] propada in nihče si tega ne jemlje k srcu. Usmiljenib[Usmiljeni: hebr. Prijazni, ali, Bogaboječi.]1[Ps 12,1; Mih 7,2] ljudje so odvzeti, nihče ne preudarja, da je pravični odvzet pred zlom,c[zlom…: ali, tem, kar je zlo.] ki pride. ² Vstopild[Vstopil: ali, Šel.] bo v mir. Počivali bodo v svojih posteljah, vsakdo, ki hodi v svojie[v svoji…: ali, pred njim.] poštenosti.

³ Toda približajte se sèm, vi sinovi čarodejk, seme zakonolomca in vlačuge. ⁴ Zoper koga se zabavate? Zoper koga širite usta in iztezate jezik? Mar niste otroci prestopka, seme neresnice, ⁵ ki se vnemate zf[z…: ali, med hrasti.] maliki pod2[2 Kr 16,3-4] vsakim zelenim drevesom, ki koljete otroke v dolinah pod skalnimi pečinami? ⁶ Med gladkimi kamni vodotoka je tvoj delež; ti, ti so tvoj žreb. Celo njim si izlivala pitno daritev, darovala si jedilno daritev. Mar naj prejmem tolažbo v teh? ⁷ Na vzvišeni in visoki gori si si postavila svojo posteljo, celo tja gor odhajaš, da daruješ klavno daritev. ⁸ Tudi za vrati in podboji si postavila svoj spomin, kajti odkrila si se drugemu kot meni in odšla gor. Razširila si svojo posteljo in sklenilag[sklenila…: ali, jo izsekala zase, večjo kakor njihove.] zavezo z njimi; ljubila si njihovo posteljo, kjerh[kjer…: ali, ti priskrbiš sobo.] si jo videla. ⁹ § Odhajaši[Odhajaš…: ali, Spoštuješ kralja.] h kralju z mazilom, množila si svoje dišave, svoje poslance si poslala daleč in sebe si ponižala celo do podzemlja. ¹⁰ Izmučena si v veličini svoje poti, vendar ne praviš: ›Tam ni upanja.‹ Našla si življenjej[življenje: ali, preživljanje.] svoje roke, zato nisi bila užaloščena. ¹¹ Pred kom si bila prestrašena ali si se bala, da si lagala in se nisi spomnila mene niti si tega nisi vzela k srcu? Mar nisem molčal celo od davnine in se me ne bojiš? ¹² Razglašal bom tvojo pravičnost in tvoja dela, kajti ne bodo ti koristila.

¹³ Ko vpiješ, naj te tvoje trume rešijo; toda veter jih bo vse odnesel proč, ničevost jih bo vzela. Toda tisti, ki svoje trdno upanje polaga vame, bo vzel v last deželo in podedoval mojo svéto goro ¹⁴ in rekel bo: ›Nasujte,3[Iz 40,3; Iz 62,10] nasujte, pripravite pot, vzemite kamen spotike iz poti mojega ljudstva.‹ ¹⁵ Kajti tako govori Visoki in Vzvišeni, On, ki naseljuje večnost, čigar ime je Svéti: ›Prebivam na visokem in svétem kraju, pa tudi s tistim, ki je skesanega in ponižnega duha, da oživim duha ponižnih in da oživim srce skesanih. ¹⁶ Kajti ne bom se prepiral na veke niti ne bom vedno besen, kajti duh bi opešal pred menoj in duše, ki sem jih naredil.

¹⁷ Zaradi krivičnosti njegove pohlepnosti sem bil besen in ga udaril. Skril sem se in bil besen, on pa jek[je: hebr. se je obračal stran.] kljubovalno odšel po poti svojega srca. ¹⁸ Videl sem njegove poti in ozdravil ga bom. Prav tako ga bom vodil in obnovil tolažbe njemu in njegovim žalovalcem. ¹⁹ Jaz ustvarjam sad ustnic: ›Mir, mir tistemu, ki je daleč proč in tistemu, ki je blizu,‹ govori Gospod›in jaz ga bom ozdravil. ²⁰ Toda zlobni so kot razburkano morje, ki ne more mirovati, katerega vode bljuvajo blato in umazanijo. ²¹ 4[Iz 48,22] Ni miru,‹ govori moj Bog, ›zlobnemu.‹«