Sveto pismo kralja Jakoba – SloKJV Sveto pismo SloKJV

Knjiga Psalmov (Ps)

Psalm 74

Asáfov pouk.a[pouk (maschil): ali, Psalm za Asáfa, da da navodila.]

¹ Oh Bog, zakaj nas zavračaš za vedno? Zakaj se tvoja jeza kadi proti ovcam tvoje paše? ² Spomni se svoje skupnosti, ki si jo odkupil od davnine, palicoa[palico: ali, rod.] svoje dediščine, ki si jo odkupil, to goro Sion, kjer prebivaš. ³ Dvigni svoja stopala k neprestanim opustošenjem, celó vsemu kar je sovražnik zlobnega storil v svetišču. ⁴ Tvoji sovražniki rjovijo v sredi tvojih skupnosti, svoje zastave so postavili za znamenja. ⁵ § Človek je bil slaven, če je nad debela drevesa dvigoval sekire. ⁶ Toda sedaj so s sekirami in kladivi takoj zlomili rezljano delo le-tega. ⁷ Ogenj sob[Ogenj so…: hebr. Tvoje svetišče so poslali v ogenj.] vrgli v tvoje svetišče, s podrtjem do tal so omadeževali bivališče tvojega imena.1[[Dan 9,26]] ⁸ V svojih srcih so rekli: »Skupaj jih uničimo.«c[uničimo: hebr. zlomimo.] V deželi so požgali vse Božje sinagoge. ⁹ Ne vidimo svojih znamenj. Nobenega preroka ni več niti tukaj med nami ni nobenega, ki ve doklej. ¹⁰ Oh Bog, doklej bo nasprotnik grajal? Mar bo sovražnik na veke preklinjal tvoje ime? ¹¹ Zakaj umikaš svojo roko, celó svojo desnico? Iztrgaj jo iz svojega naročja.

¹² Kajti Bog je moj Kralj od davnine, ki dela rešitev v sredi zemlje. ¹³ 2[2 Mz 14,21] S svojo močjo si razdelild[razdelil: hebr. zlomil.] morje. Razbijaš glave zmajeme[zmajem: ali, kitom.] v vodah. ¹⁴ Razbijaš glave leviatána na koščke in ga daješ, da postane hrana ljudstvu, ki prebiva v divjini. ¹⁵ §3[2 Mz 17,5; 4 Mz 20,11; Joz 3,13] Združil si studenec in morje, osušuješ mogočnef[mogočne…: hebr. reke moči.] reke. ¹⁶ § Dan je tvoj, tudi noč je tvoja, pripravil si svetlobo in sonce. ¹⁷ Določil si vse meje zemlje. Naredilg[naredil…: hebr. jim naredil.] si poletje in zimo.

¹⁸ Spomni se, da je sovražnik grajal, oh Gospod in da je nespametno ljudstvo izrekalo bogokletje proti tvojemu imenu. ¹⁹ Oh ne izročaj duše svoje grlice množici zlobnih. Ne pozabi skupnosti svojih ubogih na veke. ²⁰ § Ozri se k zavezi, kajti temni kraji zemlje so polni prebivališč krutosti. ²¹ Oh naj se zatirani ne vrne osramočen. Naj ubog in pomoči potreben hvalita tvoje ime. ²² Vstani, oh Bog, zagovarjaj svojo pravdo. Spomni se, kako te nespameten človek dnevno graja. ²³ Ne pozabi glasu svojih sovražnikov. Hrup teh, ki vstajajo zoper tebe, se nenehno povečuje.h[povečuje: hebr. dviguje.]